Misli

Življenje nas včasih ustavi. Ne zato, da bi obstali. Ustavi nas zato, da ponovno slišimo sebe. Danes z veliko hvaležnostjo razumem, da me je prav to obdobje pripravilo na vse, kar prihaja.
Veliko sem spuščala staro, ozaveščala, opazovala, si dovolila čutiti. Veliko sem bila v tišini. 
In danes vem, da sem prav to obdobje potrebovala. Ne zato, da bi postala nekdo drug. Ampak da sem si končno dovolila živeti še bolj v skladu s tem, kar čutim in kaj se v meni spreminja.
Dovolila sem si čas.
Čas, da slišim sebe.
Brez hitenja.
Brez pritiska.
In čeprav se navzven morda ni dogajalo veliko, se je v meni premaknilo skoraj vse.
In iz teh uvidov se je rodilo tudi današnje razmišljanje…

Največji pogum ni takrat, ko narediš korak in že vidiš celotno pot. Največji pogum je takrat, ko narediš korak, ki ga čuti tvoje srce, čeprav ga tvoj um še ne razume. 

Mislim, da vsak od nas pride do trenutka, ko v sebi začuti, da je čas.
Čas za drugačno odločitev.
Drugačen način življenja.
Drugačen način delovanja.
Ali pa popolnoma novo pot.
In prav tam se začne največja notranja bitka.
Um išče odgovore.
Razloge.
Razlage.
Varnost.
Išče potrditev, da bo vse dobro.
Ampak srce ničesar od tega ne potrebuje.
Srce ve.
Tiho šepeta.
In potrpežljivo čaka, da mu prisluhnemo.
Vem, da to ni preprosto.
Ker se v tistem trenutku pojavijo strahovi,
dvomi,
vprašanja,
prepričanja,
notranji boji…..
Pa tudi mnenja drugih ljudi, ki pogosto vidijo samo toliko, kolikor lahko razumejo skozi svojo zgodbo.

Toda nihče ne živi tvojega življenja.
Nihče ne čuti tega, kar čutiš ti.
In nihče, razen tebe, ne more narediti tistega pravega koraka.
Prav zato je tako pomembno, da si dovolimo živeti svojo resnico, ne pa pričakovanj drugih.
Verjamem, da se največje spremembe ne zgodijo takrat, ko strah izgine.
Zgodijo se takrat, ko se kljub strahu odločiš zaupati sebi.
Ko si dovoliš poslušati glas svojega srca.
In mu slediš.
Korak za korakom.
Ne zato, ker vidiš celotno pot.
Ampak zato, ker globoko v sebi veš, da tam, kjer si danes, ne moreš več ostati.
Ko danes pogledam svojo pot, vidim, da me je prav vsak takšen korak pripeljal do največjih daril.
Takrat jih nisem videla.
Danes pa vem, da me življenje ni nikoli razočaralo.
Vedno me je pripeljalo bližje sebi.
In danes vem, da je bil prav to največji dar.
Ker z vsakim korakom, ki ga naredimo iz srca, ne gradimo samo nove poti.
Z vsakim takim korakom si vedno bolj dovolimo biti to, kar v resnici smo.
Mogoče je prav to svoboda.
Ne življenje brez strahu.
Ampak življenje, v katerem strah ne odloča več namesto srca.

In za konec bi vam rada pustila eno misel…

Ne bojte se trenutkov, ko vas življenje nežno kliče drugače. Naj vas bolj skrbi, če predolgo preslišite glas svojega srca. Ker srce ne kliče zato, da bi vam nekaj vzelo. Kliče zato, da vas pripelje bližje temu, kar v resnici ste. In ko mu enkrat zares zaupate, ugotovite, da vas na drugi strani ni čakal strah. Čakala vas je svoboda.

Z ljubeznijo,
Miriam- Avaliinia

Mirjana, hvala, ker si si vzela čas za najin intervju. Za začetek, lahko deliš z mano, kaj je tisto, kar tebi nariše nasmeh na obraz?

Nasmeh na mojem obrazu nariše že samo življenje. Vsak vdih je darilo, vsako jutro nov začetek, še neodkrit dan, ki me vabi, da ga spoznam. Ko odprem oči, si rečem: Danes je dan, ki ga še ne poznam – dajmo ga začutiti, doživeti, objeti.

Radost mi prinaša tudi zavedanje, kdo sem danes. V kaj sem se razvila, kako sem rasla skozi preizkušnje in spoznanja. To notranje čutenje zadovoljstva, ki prežema moje bitje, je tihi odmev poti, ki sem jo prehodila.

Neizmerno sem hvaležna za svojo družino, za ljubezen, ki jo delimo, za živali, ki prinašajo svojo čisto energijo, in za iskrene prijatelje, ob katerih se duša umiri.

In ne nazadnje, srečo mi prinaša moje poslanstvo – občutek, da sem na pravi poti, da ustvarjam nekaj smiselnega in da lahko svoje darove delim z drugimi.

Kako običajno začneš svoj dan? Kaj ti daje energijo za vse, kar počneš?

Zame je jutranja rutina izraz ljubezni do sebe. To je čas, ko se ustavim, umirim in se povežem s svojo dušo. Vsako jutro je novo platno, ki ga lahko naslikam s hvaležnostjo, namero in notranjo prisotnostjo.
Dan začnem s trenutki zase – meditacijo, zavestnim dihom, stikom s tišino. Občutim hvaležnost za vse, kar je, za vse izzive in preizkušnje, ki so me oblikovale, za vsa učenja in ljudi, ki jih srečujem na poti.
V teh jutranjih trenutkih ne delujem iz prisile, ampak se prepuščam – včasih zapisujem hvaležnosti, drugič le sedim v tišini in sprejemam sporočila svojega srca. V tem prostoru znotraj sebe sem preprosto jaz, brez pričakovanj, brez mask, le čista prisotnost.
To je moj vir moči. Tako se napolnim, postanem kreator in manifestator svojega dne. Tišina, dihanje, zavestnost – to je darilo, ki si ga vsako jutro poklonim.

Si mama, partnerka, hči, sestra in prijateljica. Kdo je Mirjana Pungartnik, ko pustiva ob strani vse te vloge?

Ko odložim vse vloge, vse nazive in vse etikete, ostane le bistvo – sem duhovno bitje, utelešeno na tem planetu, da raziskujem, rastem in se učim ljubezni do sebe. Moja pot je osvobajanje – prepričanj, vzorcev, strahov, ujetosti genetike. Sem energija ljubezni, ki osvetljuje pot – sebi in drugim.

Sem duhovna učiteljica, most med svetovi, ki pomaga ljudem, da se spomnijo, kdo v resnici so. Da vidijo, da so že zdaj popolna bitja ljubezni, in da vse etikete, ki so jih pridobili ali podedovali, niso njihova resnica. Najbolj me zaboli, ko vidim, kako ljudje spregledajo najpomembnejšo osebo v svojem življenju – sebe. Ko iščejo ljubezen zunaj sebe, čeprav je ves čas prisotna v njih.
Moje poslanstvo je voditi, odpirati, usmerjati, da vsak najde svojo notranjo modrost in resnico. Življenje je iluzija – vidimo le tisto, kar smo pripravljeni videti. In moja naloga je pomagati ljudem, da uzrejo svojo lastno svetlobo.
Sem intuitivno bitje, kanal med vidnim in nevidnim, most med svetovi. V vsakem vidim svetlobo, tudi ko jo sami še ne zmorejo prepoznati. In če lahko pomagam nekomu, da jo odkrije – potem vem, da sem na pravi poti.

Leta 2015 si stopila na samostojno pot in ustvarila Duhovni atelje Avaliinia. Kaj te je pripeljalo do te odločitve?

Leta 2015 sem stopila na samostojno pot in ustanovila Moč Neba, ki se je leta 2018 preoblikovala v Duhovni atelje Avaliinia. Toda ta pot se ni začela takrat – začela se je v meni, mnogo prej. Vedno sem vedela, da obstaja nekaj več. Navzven sem imela vse – družino, prijatelje, službo – a v meni je zevala praznina. Že kot otrok sem čutila energije, videla aure in zaznavala resnico, ki so jo drugi skrivali za maskami. Zdelo se mi je, da sem drugačna, da ne spadam nikamor. In leta 2010 sem se znašla na točki, kjer sem se počutila popolnoma nevredno – dajem, a ne prejemam nazaj. Takrat sem začela iskati sebe.
Prišla sem do spoznanja, da mnogi skozi življenje zgolj igrajo vloge, ne da bi zares živeli svojo resnico. Ta občutek nesmisla me je potisnil v globoko raziskovanje lastne duše. In tako sem našla svoje poslanstvo – ne z umom, temveč skozi izkušnje, skozi preizkušnje, skozi bolečino.
Duhovna pot ni tlakovana z rožami, temveč vodi skozi temne noči duše, skozi črne luknje, kjer se zdi, da bomo izgubili sebe. A prav tam, kjer je največji strah, kjer je največja bolečina, se skriva izvor. Tam, kjer se zdi, da vse razpada, v resnici nastaja novo.
Moje poslanstvo ni nekaj, kar sem si zamislila – zgodilo se je, me oblikovalo in me pripeljalo do tega, kar sem danes. In za to sem hvaležna. Za vse preizkušnje, vse izkušnje, vse učitelje – tudi tiste, ki so me izdali ali zavrnili. Kajti prav ti trenutki so me izklesali, mi omogočili, da danes resnično vidim človeka – s srcem in dušo.

Kakšno je poslanstvo Avaliinie?

Poslanstvo Avaliinie je prebujanje – odpiranje srca in zavesti, da se ljudje spomnijo, kdo v resnici so. Da začutijo svojo globino, se povežejo z duhovnim svetom in ozavestijo, da smo duhovna bitja, ki izkušamo življenje na Zemlji. Ko živiš kot duhovno bitje v tem svetu, se vse spremeni – življenje postane pretočno, smiselno, čarobno.
Avaliinia je portal, most med vidnim in nevidnim, pot, ki vodi k spoznavanju lastne duše. Vstopnica na to pot je dušna seansa, kjer odpiram zapis tvoje duše – zakaj si tukaj, kakšen je tvoj namen, katere sence in vzorci te zadržujejo, da še ne vidiš svoje resnice. Preko tega ozaveščanja se začne premik – spoznanje, da nismo zgolj bitja rutine, temveč nosimo v sebi neizmeren potencial, ki čaka, da ga odkrijemo.
Ko prepoznamo svoje darove, ko ozavestimo, da vsak trenutek nosi novo priložnost, se življenje spremeni. Vsak dih postane dragocen, vsak trenutek svet. In duša je srečna, ko jo zares vidimo, ko ji damo vrednost, ko ji dovolimo, da se izrazi.
Pot k sebi ni vedno lahka – zahteva, da se osvobodimo preteklosti, da prečistimo vzorce jeze, neodpuščanja, zamere, kritike, nevoščljivosti, preračunljivosti. A prav skozi to osvobajanje stopimo v svojo resnico.
Če želimo zares začutiti ljubezen do sebe, moramo narediti prvi korak – odločiti se, da bomo živeli zavestno, prisotno, resnično. To je pot Avaliinie. To je pot duše.

Avaliinia ni le prostor, ampak …  Tukaj se čas ustavi in ljudje čutijo, da so doma. Kaj misliš, da je tisto, kar obiskovalcem pomaga občutiti ta globoki notranji mir in varnost?

To, kar obiskovalcem omogoča ta občutek varnosti, je brezpogojno sprejemanje. Vsak, ki vstopi, je sprejet v popolnosti – z vsemi izzivi, ranami, prepričanji in strahovi. Tukaj lahko odvrže maske, ki jih nosi v zunanjem svetu, in preprosto je. Brez sodb, brez pričakovanj.
V vsaki duši vidim svetlobo, vidim pot. Verjamem, da napake ne obstajajo – le izkušnje, ki nas oblikujejo. Moj cilj je, da v vsaki bolečini, vsakem izzivu, vsaki preizkušnji skupaj poiščemo nekaj dragocenega. Kajti vsi delujemo tako, kot najbolje znamo v danem trenutku. Tudi sama sem morala sprejeti vse svoje verzije, ki so v preteklosti ravnale po svojih najboljših močeh.
Vsakega vodim skozi proces spoznavanja svoje resnice – da si dovoli videti, da popolnost ne obstaja, in da je prav v svoji nepopolnosti najlepši. Tukaj ni sodb. Ni kritik. Le sprejemanje in prostor za rast.
Ko nekdo pride, že čutim, skozi katere procese bo moral iti, da stopi na svojo pot. A ključna je pripravljenost – da si zaupa, da mi zaupa, da se odpre. Vlaganje vase je največje darilo, ki odpira vrata svobodi, ljubezni, sreči, obilju, veri, zaupanju in lastni vrednosti.
Vsak človek je edinstven, zato je tudi moj pristop vedno individualen. Toda bistveno je, da ne obupa. Da dela premike. Da pride s spoštovanjem do sebe in svoje poti.
Ne žvečim hrane namesto drugih – pomagam jim začutiti lastne zobe, da se lahko nahranijo z veličino svoje lastne duše.

Tvoje poslanstvo je pomagati ljudem pri osvobajanju od strahov, omejitev in bremen. Kako ta proces izgleda? Kakšne so najpogostejše ovire, s katerimi se soočajo tvoji klienti?

Osvobajanje od strahov, omejitev in bremen ni enkraten dogodek, temveč pot – proces, ki se začne s preprostim, a najmočnejšim korakom: ozavestiti in sprejeti svojo resnico. Prvi korak je pogledati vase – iskreno, brez iluzij, brez bežanja. Sprejeti sebe v celoti, z vsem, kar smo, in razumeti, da tudi tisti deli nas, ki jih morda še ne ljubimo, niso naši sovražniki, temveč učitelji. Ko enkrat spoznamo, da je vse, kar nosimo, del naše zgodbe, lahko začnemo proces odpuščanja in spuščanja.

Odpuščanje ni le dejanje, je stanje – odločitev, da se ne pustimo več ujeti v bolečino, prepričanja in pričakovanja, ki nas omejujejo. Ko spustimo težo preteklosti, ko nehamo živeti skozi prizmo ran, se začne prava transformacija – naučimo se kreirati iz svoje resnice. Skozi ta proces svoje stranke vodim z veliko mero potrpežljivosti, saj vem, da se pravo delo šele začne, ko si dovolimo resnično začutiti ljubezen do sebe. Takrat se odprejo dimenzije, ki omogočajo resnično osebno rast, svobodo in notranjo izpolnitev.
A dokler smo v zanikanju, dokler se upiramo spremembi, proces ne steče. Ključno spoznanje, ki ga mora vsakdo doseči, je: Ne moreš pričakovati spremembe, če nisi pripravljen narediti spremembe.

Največji izziv pri tej poti je um. Naša prepričanja o tem, kdo smo in kdo bi morali biti. Pričakovanja, ki jih imamo do sebe, in tista, ki nam jih vsiljuje družba.
Tako pogosto ljubezen in potrditev iščemo zunaj sebe – v drugih ljudeh, v odnosih, v zunanjih okoliščinah – ne da bi se zavedali, da smo edini, ki si lahko damo to, kar iščemo. Družbeni vzorci in pričakovanja nas oblikujejo v »robote«, ki delujejo na avtopilotu, poganjani s programi, ki jih nismo sami izbrali. Tako ne živimo zavestno, temveč zgolj reagiramo na dražljaje iz okolice – in pri tem se vedno bolj oddaljujemo od svojega bistva.
A pot nazaj k sebi obstaja. In začne se z enim vprašanjem: Si pripravljen odložiti vse, kar ni tvoje, in stopiti v svojo resnico?

Ponujaš različne storitve, med njimi tudi energijska čiščenja prostorov. Kaj lahko ljudje pričakujejo od teh izkušenj?

Pomembno je razumeti, da smo ljudje energijska bitja, ki nenehno izmenjujemo energijo s prostorom, v katerem bivamo. Tako kot mi vplivamo na prostor, prostor vpliva na nas. Ko pride do neravnovesja ali blokad, se to lahko kaže kot občutek utesnjenosti, težke energije, napetosti v odnosih ali stagnacije v življenju. Prostor je živ. Njegova vibracija neposredno vpliva na naše počutje, zdravje in kakovost življenja. Že ob vstopu v določen kraj lahko zaznamo, ali je tam prisotna lahkotna, pretočna energija ali pa teža, ki nas pritiska in omejuje. Negativna čustva, stres, konflikti, toksični odnosi – vse to se vtisne v zidove, tla, zrak. In če teh energij ne odstranimo, se začnejo nalagati kot nevidne sence, ki vplivajo na naše razpoloženje, odnose in občutek, da smo obstali v začaranem krogu.

Zakaj je energijska harmonija prostora ključna? Večino svojega časa preživimo doma in na delovnem mestu, zato je nujno, da sta ti okolji podprti z energijsko čisto in harmonično vibracijo.

Dom je srce našega življenja. To je prostor, kjer gradimo ljubezen, mir in varnost. Če se doma ne počutimo dobro, če se tam nabirajo težke energije, to vpliva na vse vidike našega življenja. Pri energijskem čiščenju odstranjujem temne energije, blokade in entitete, ki so se zasidrale v prostoru. Nato postavim energijske zaščitne simbole, ki delujejo kot ogledalo – preprečujejo vdor negativnih energij in hkrati ustvarjajo svetlobno zaščito, ki je usklajena z osebami, ki v prostoru bivajo. Po koncu čiščenja prebivalcem predam sporočila in znanja, kako lahko samostojno ohranjajo harmonijo prostora s svetlobo in ljubeznijo.

Delovno okolje je prostor ustvarjanja in povezovanja. Zaposleni morajo biti v energijskem ravnovesju s prostorom in ekipo, saj to neposredno vpliva na njihovo počutje, kreativnost, produktivnost in uspeh podjetja. Ob vstopu v prostor zaznam neravnovesje in skozi energijsko čiščenje vzpostavim pretočnost, ravnovesje in zaščito. S posebnimi tehnikami očistim prostor zastalih energij, aktiviram zaščitne simbole in podam priporočila, kako lahko ekipa deluje v večji harmoniji. Cilj je, da vsak posameznik dobi prostor za rast, razvoj in izražanje svojega potenciala.
V procesu se povežem s svetovi duhov, vodnikov, prednikov in angelov, ki mi predajo sporočila in usmeritve za čiščenje. Vsak prostor in vsaka oseba sta edinstvena, zato je vsako čiščenje unikatno in prilagojeno potrebam prostora ter ljudi, ki v njem bivajo.

Mirjana, v svojem delu pogosto poudarjaš pomen sprejemanja sebe. Kaj točno pomeni “sprejeti sebe”, in zakaj je to tako pomembno, še posebej za ženske? Kako pa je sprejemanje sebe povezano z našo notranjo močjo?

Sprejemanje sebe ni trenutek razsvetljenja, ki se zgodi čez noč, temveč proces, pot, ki zahteva iskrenost, sočutje in potrpežljivost do sebe. Gre za širok spekter vsega, kar smo – za sprejemanje svoje svetlobe in svoje teme. Dokler ne priznamo, da smo sestavljeni iz dveh polovic – uma in duše, svetlobe in sence – se resnično sprejemanje ne more zgoditi. Pogosto si želimo videti le svoje lepe plati, a prava celovitost se zgodi šele, ko svojo temo objamemo z ljubeznijo. Ko se ji ne upiramo, ko ne bežimo pred njo, ampak jo razumemo kot del nas. Kajti če ne sprejmemo svojih senc, v resnici ne sprejemamo sebe.

Spoznanje in sprejemanje sebe ne poteka v samoti – dogaja se v odnosih. Ljudje, ki so del našega življenja, so naši največji učitelji, naša ogledala, ki nam kažejo, kje še nosimo bolečine, kje so rane, ki čakajo na zdravljenje. Vsak odnos, vsaka interakcija je priložnost za rast – vprašanje je le, ali smo pripravljeni pogledati vase in ozavestiti, kaj nam ta ogledala sporočajo.

Ženska ni le nosilka življenja, temveč tudi luč družine, ljubezni, sprejemanja. V njej je izvor svetlobe, pretočnost in nežnost. A sodobne družbene norme so žensko potisnile v moško energijo – v tekmovalnost, preračunljivost, dokazovanje, sebičnost, brezčutnost. S tem se je oddaljila od svoje prave narave, od duše. Ko ženska deluje v moški energiji, moškemu jemlje moč, saj v svoji togosti podira steber, ki služi kot opora in stabilnost družinske celice. Ravnovesje je ključno. Ženska lahko ostane močna in uspešna, ne da bi pri tem izgubila svojo ženskost. Biti ženska ne pomeni boriti se z mlini na veter – pomeni si dovoliti biti veter, ki nežno, a vztrajno poganja mline življenja.

Ko ženska sprejme svojo svetlobo in svojo temo, ko sprejme svojo resnico, takrat stopi v svojo notranjo moč. Takrat ne deluje več iz pomanjkanja, temveč iz izpolnjenosti. Takrat se zaveda, da ljubezni ni treba iskati zunaj sebe – kajti vse, kar je kdaj iskala, je bilo že ves čas v njej. To je pot nazaj k sebi. To je pot svobode.

Osredotočiva se še na tvoj program “Prebujena 777”. Kaj je pravzaprav ta program, komu je namenjen in kakšen je cilj?

Prebujena 777 ni le program – je potovanje, skozi katerega ženske stopijo v svojo resnico, odkrijejo svojo moč in se povežejo s svojo dušo.

To je pot, ki sem jo prehodila sama – skozi izzive, globoka spoznanja in razsvetlitve. In danes sem tukaj, da osvetljujem poti ženskam, ki so pripravljene narediti korake k sebi. Skozi Prebujeno 777 odstranjujem tančice duhovnega sveta na način, ki je razumljiv in prizemljen – kajti duhovnost ni le nekaj oddaljenega in nedosegljivega, temveč nekaj, kar lahko živimo v vsakdanjem življenju. V programu ženske prejmejo razumevanje in konkretna orodja za svojo rast, za svoj notranji mir in za dvig lastne vibracije.

Program je namenjen vsaki ženski, ki čuti, da obstaja nekaj več, ki verjame, da življenje ni le rutina, ampak da v sebi nosi neizmeren potencial.

To je program za tiste, ki so pripravljene, da stopijo iz sence, presežejo omejujoča prepričanja in vstopijo v svojo pravo esenco ženske energije.

Glavni cilj Prebujene 777 je, da vsaka ženska vidi spremembo v sebi. Da ne ostane le pri teoriji, ampak da resnično začuti preobrazbo in zna uporabljati orodja v vsakodnevnem življenju. Ko se prebudi ženska, ko stopi v svojo moč, začne živeti polno življenje v vibraciji ženske energije. In ko je srečna ona, njena svetloba seže še dlje – v družino, v odnose, v posel, v svet. Ko ženska živi svojo resnico, postane Prebujena.

Skupinski dušni readingi so še ena posebnost programa. Kakšen vpliv imajo na udeleženke?

Ena izmed najmočnejših izkušenj v programu Prebujena 777 so skupinski dušni readingi – trenutki, ko se tančica med svetovi odpre in se sporočila duše in vodnikov prelijejo v zavest.
Najlepše odziv udeleženk opišejo njihove lastne besede: “Dušni reading odpira portal v direktno komunikacijo z vodniki in omogoča, da dobijo svoj glas. Večkrat sem slišala nežen šepet bitij iz drugih dimenzij, ampak je bil ego tisti, ki je s svojim glasnim rohnenjem preglasil glasove ljubezni in zadušil sporočila iz dimenzij svetlobe. Skozi dušni reading so končno dobili svojo materialno obliko in svoj glas. Sporočila so postala manifestirana v fizično obliko, in končno sem slišala glas svoje duše. Prvič sem jih lahko resnično sprejela – ne kot bežne misli, ampak kot resnico, ki sem jo lahko začela živeti. Z ljubeznijo, zaupanjem in vero, da je vse, kar sem iskala, že ves čas v meni.”

Skupinski dušni readingi niso zgolj prejemanje informacij – so preobrazba, zlitje z vibracijo resnice. Vsaka udeleženka jih doživi na svoj način, a vsem je skupno eno: globoka povezanost z dušo, občutek notranjega miru in zavedanje, da nikoli nismo sami. Ko se glas ljubezni prebije skozi šum ega, ko dovolimo, da nas dotaknejo sporočila svetlobe, se začne resnično prebujenje.

Kakšno sporočilo bi želeli poslati ženskam, ki razmišljajo o prijavi na program?

Najpomembnejši korak na poti k sebi je odločitev, da prenehaš biti žrtev in postaneš zmagovalka. Žrtev ostaja ujeta v svoji bolečini – vleče jo vedno globlje, kot živo blato, ki z vsakim premikom še bolj stiska. Bolj, ko se trudi, bolj tone. A Prebujena ni prostor, kjer ostajamo v vlogi žrtve – je opora, luč, roka, ki pomaga, da se postopoma izvlečeš proti brežini samospoštovanja, transformacije in notranje moči.

Ko enkrat stopiš na trdna tla svoje resnice, spoznaš svojo žensko moč. Stopiš v čevlje zmagovalke – tiste, ki ni nepremagljiva zato, ker ni padala, ampak zato, ker se je vsakič znova pobrala. S ponižnostjo, hvaležnostjo in spoštovanjem do sebe začneš hoditi po poti svoje duše – poti, kjer ni več dvoma, le zavedanje svoje veličine.

Mirjana, če bi lahko zdaj gledala na svojo pot sprejemanja sebe, kaj je bilo tisto najlepše, kar si se naučila o sebi v tem procesu?

Danes vem, da je bil vsak proces najlepši, ker se zavedam, da je vsaka preizkušnja, vsak izziv, vsaka bolečina v resnici največje darilo. V preizkušnjah se skriva najgloblji zaklad – modrost, rast, preobrazba. Vsakič, ko sem stala pred izzivom, sem si postavila vprašanje: Kaj mi to sporoča? Kaj je v tem dobrega? Kaj me to uči? In vedno znova sem našla odgovor – da se skozi pritisk rojevajo najlepši diamanti.

Če bi se danes ozrla nazaj, bi ponovila vse. Vsako solzo, vsak padec, vsako bolečino – kajti prav ti trenutki so me izklesali v to, kar sem danes. Največja hvaležnost, največja vrednost, ki sem jo odkrila, je v spoznanju, da sem edinstvena. Da moja veličina ni v tem, da sem popolna, ampak v tem, da preprosto sem.
Vsak izmed nas ima svojo pot. Nihče je ne more prehoditi namesto nas. A na koncu imamo vedno izbiro: bomo gledali trnje ali cvet vrtnice?

Kaj bi si želela sporočiti ljudem, ki iščejo pot do sebe?

Človek je kot metulj – bitje preobrazbe, ki mora skozi proces globoke transformacije, da lahko zares poleti.
Ko gosenica začuti, da je čas, se umakne v svojo notranjost, ovije se v kokon in na videz miruje. A resnica je drugačna – znotraj kokona se bijejo najtežje bitke. Gosenica se spopada s svojimi strahovi, z odporom do spremembe, s hrepenenjem po varnosti, ki jo pozna, in z intuicijo, ki ji šepeta, da jo zunaj čaka nekaj novega, lepšega, večjega. A kokon, ki ji je bil nekoč varen dom, jo začne utesnjevati. Ve, da se mora osvoboditi, da mora skozi bolečino preobrazbe, če želi postati to, kar je namenjena biti.

Tudi sama sem bila nekoč ujeta v svojem kokonu. Poznam občutek nemoči, bolečine, obupa. In vem, da v teh trenutkih ne potrebujemo nekoga, ki bo pretrgal kokon namesto nas, saj bi nas s tem ubil – potrebujemo nekoga, ki nam bo pomagal najti moč, da se osvobodimo sami.

Skozi Avaliinio ti pomagam odkriti tvojo notranjo moč. Ne prerežem tvojega kokona – kajti prav v trenutku, ko ga pretrgaš sama, se rodi metulj. Metulj, ki ima nežna, krhka krila ljubezni, a še ne zna leteti.

In tukaj se začne naslednje poglavje. Vodim te k največji učiteljici – sveti medicini. Vodim te k mojstrom letenja, k ljudem, ki pomagajo metuljem najti zaupanje v svoja krila. Hvaležna sem za sodelovanje z Gaio, Alanom in Lukom, ki odpirajo dimenzije zlatega sveta, kjer se naučiš zaupati, leteti in zaživeti na krilih ljubezni.

A pot do neba je vedno le tvoja. Ko boš pripravljena, boš zaslišala klic – in v tistem trenutku se bo nebo odprlo. Veter življenja te bo dvignil, svetloba te bo objela in tvoja duša se bo spomnila … da je letela že od nekdaj.

Kontakt

Mirjana Pungartnik
mail: avaliinia@gmail.com
https://avaliinia.si
fb: Mirjana – Avaliinia