O meni
Mirjana Pungartnik
Ko odložim vse vloge, vse nazive in vse etikete, ostane le bistvo – sem duhovno bitje, utelešeno na tem planetu, da raziskujem, rastem in se učim ljubezni do sebe.
Moja pot je osvobajanje – prepričanj, vzorcev, strahov, ujetosti genetike.
Sem energija ljubezni, ki osvetljuje pot – sebi in drugim.
Od nekdaj sem čutila, da v človeku obstaja nekaj veliko globljega od tega, kar pokaže svetu.
Nekaj tihega. Nevidnega.
Nekaj, kar se ne da razložiti z besedami, ampak samo začutiti.
Kot otrok nisem znala razumeti, zakaj me določeni ljudje utrudijo, zakaj me tišina pomiri ali zakaj sem pogosto čutila stvari, ki jih drugi niso opazili. Samo vedela sem, da obstaja nekaj več od sveta, ki ga vidimo.
Potem pa pride življenje.
S svojimi izgubami, odnosi, vprašanji, razočaranji in trenutki, ki človeka počasi oddaljujejo od njega samega.
Tudi mene je.
Bila so obdobja, ko sem iskala odgovore zunaj sebe. V ljudeh. V okoliščinah. V tem, kaj bi morala postati, da bi končno našla mir.
A bolj kot sem iskala zunaj, bolj me je življenje vabilo navznoter.
In tam sem vedno znova srečala nekaj, kar me je spremljalo že od nekdaj.
Svetlobo.
Ne kot nekaj velikega ali nedosegljivega.
Bolj kot tiho prisotnost.
Kot občutek, da nekje globoko v meni obstaja del, ki me pozna bolje, kot sem se takrat poznala sama.
Del, ki me ni nikoli zapustil.
Ko sem dvomila.
Ko sem se lomila.
Ko sem pozabljala, kdo sem.
Nisem je mogla razložiti. Lahko sem ji samo sledila.
In bolj kot sem ji zaupala, bolj sem začela razumeti, da intuicija ni nekaj, kar pride od zunaj. Je spomin duše. Je tisti notranji glas, ki vedno ve, kaj potrebujemo, še preden to razume naš um.
Danes ne verjamem več, da nas življenje lomi.
Verjamem, da nas prebuja.
Da skozi vse, kar doživimo, počasi odstranjuje plasti vsega, kar nismo, dokler ne ostane samo resnica tega, kar smo bili ves čas.
Mir.
Prisotnost.
Svetloba.
Danes razumem, da je bila vsaka izkušnja del iste poti.
Poti vračanja k sebi.
In morda je prav zato moje življenje tako globoko povezano z ljudmi. Ne zato, ker bi imela vse odgovore. Ampak zato, ker vem, kako je hoditi skozi temo in v sebi iskati svetlobo. Kako je izgubiti stik s sabo. In kako je, ko ga ponovno najdeš.
Verjamem, da človek ne potrebuje nekoga, ki ga bo popravil.
Potrebuje prostor, kjer lahko ponovno zasliši sebe.
Kjer lahko za trenutek utihne svet okoli njega.
In ponovno spregovori njegova duša.
To je prostor, ki ga danes ustvarjam.
Ne iz naučenega.
Ampak iz vsega, kar sem morala najprej sama prehoditi, začutiti in razumeti.
Ker globoko verjamem, da v vsakem človeku obstaja svetloba, ki nikoli zares ne ugasne.
Včasih samo čaka, da jo ponovno najdemo.
In da nas vodi nazaj domov.
K sebi.
